Jaz bi rekel tako, ker si omenil pač to časovno diskrepanco.
Ionesco recimo v Plešasti pevki, to so gledali kot absurdno dramo, kot metafizično dramo, kot nekaj skrivnostnega, neprozornega, popolnoma netransparentnega in so gledali z velikim rešpektom in so se delali, da je treba to razumeti in tako naprej. In se noben ni smejal.