Nekaj časa je kitara imela še šest parov strun. Okrog leta 1800 pa srečamo kitaro s šestimi enojnimi, uglašenimi E, A, D, G, H, E1 in 18 prečk na vratu.
Do konca 19. stoletja je kitara postala majhen in ozek instrument, nakar so se začeli ukvarjati z njeno obliko in veličino.