Karen Armstrong piše iz rabinskih tekstov, da Bog človeku nikoli ne pride kot pretežko breme. Poleg tega pa je zanimivo tudi to, da se v imenu lahko bodisi odpremo svetu in svet doživljamo kot svet, kot čudežen, od poln, ali pa od sveta odvrnemo in svet doživljamo kot nekaj, kar moramo zapustiti, da bi dosegli. Ja, to?