Prav, s katerim se o njegovi religiji ni mogoče pogovarjati kritično, pa morda pove bistvo vsega.
Če bi skrbeli za gospodarstvo, kakor so skrbeli za vero v revolucijo in za iskanje sovražnikov, Kubanci zadnjega pol stoletja ne bi bili nikoli lačni in ne bi vsakokrat posebej razmišljali, kdo in od kod jim bo poslal pomoč; ne bi nenehno izvažali vojakov, zdravnikov in strokovnjakov, ne bi se vozili v pol stoletja starih avtomobilih. Če bi bilo na Kubi vse tako, kot je na drugih karibskih otokih in otočkih, kjer se nihče ni zares postavil po robu vsemogočnim sosedom na severu, kot se jim je Castro, Kuba sploh ne bi bila zanimiva.