Le da jih zdaj komaj kdo opazi. Če se lani poleti ne bi zgodila bolezen vrhovnega poveljnika, če Castro ne bi prepustil prestola in žezla mlajšemu bratu Raulu, če zato onkraj morja, v Miamiju, ne bi praznovali na ulicah in se veselili vrnitve domov, bi rajski otok ostal odrinjen, skoraj pozabljen ob vseh drugih in drugačnih skrbeh zahodnega sveta, s katerim Kuba in njena revolucija že dolgo ne stopata več v korak. Hkrati z ugibanji o Fidelovi bolezni, ki je samodejno pognala kolesje nekakšnega prehodnega obdobja in napovedala tranzicijo, se na kubanskih veleposlaništvih po svetu vsak dan večajo kupi novinarskih prošenj za snemanje na Kubi, hkrati pa se iz Havane, ne po svoji volji, poslavljajo celo tisti stalni tuji dopisniki, ki so jih oblasti dolgo hvalile, češ, da so bili do revolucije iskreni in prizanesljivi.