To je tako dramatičen dogodek, ko prvič vidijo napad, če je to veliki napad, da je razumljivo, da se angažirajo veliki strahovi, skrbi in čustva, ki so takrat ranjena in odprta. Vse podpišem, kar si rekla, ampak v tisti fazi gotovo ne moremo- mi skušamo kot društvo nuditi staršem srečanja v skupinah za tiste, pri katerih se je epilepsija ugotovila v zadnjih mesecih in se potem celo dopoldne na društvu pogovarjamo, kažemo video in med seboj delimo kolikor je mogoče znanja in izkušenj eden drugemu in jim pomagati, da gredo skozi te običajne čustvene faze zanikanja, upora, depresije in potem sprejetja realnosti. Nekaterim to ne uspe in- če lahko navežem na prejšnje vprašanje- mi imamo tudi ljudi, ki so prepričani, da zdravila povzročajo najhujše reči in smo imeli eno deklico pred nekaj meseci, ki bi skoraj utonila v bazenu, ker ji starši zavestno niso dajali zdravil, zdravniku pa so rekli, da jih dajejo.