Recimo nekateri pravijo, da z leti, ko se veliko nastopa, da je absolutno mogoče premagati to napetost, tremo, da s tem ko človek toliko in toliko vadi pred nastopom, ko je navajen občinstva, nekako že imun na vse te selnice, ki tudi prihajajo iz avditorija. Menim, da je to lahko pri določeni strukturi osebnostni, tako kot ste opisala, po drugi strani pa vemo za primere, naj omenim pokojnega, veličastnega violončelista, Jenigra, ki je tako strahotno trpel, pred vsakim koncertom, da se je odločil, da ne bo več igral. Pri dirigiranju pa tega ni občutil.