Po drugi strani pa to formo cepi, kar ste tudi vi opazili, na izrazito zahtevne modernistične postopke pisanja, ki presegajo lokalne okvirje in gre za tehnike: tok zavesti, notranji monolog, menjave pripovednih perspektiv, različni stilni registri in seveda mojsterska skladnja, kajti celotne pripovedi so napisane kot ene same dolge zložene povedi, v katerih se skrivajo številni fragmenti, degresije, ampak vse ima nek zelo močan notranji ritem. Rekel bi še, da bi bilo treba o delu govoriti kot o prvovrstnem primeru t. i. ženskega pisanja. Ta oznaka ne pomeni neke nadaljne stigmatizacije ali getoizacije njene literature, ampak je vsaj zame ta oznaka lahko vezana tudi na moško pisanje.