Ona v vseh teh svojih tekstih- tudi prejšnjih- se navezuje na to ustno obliko pripovedovanja, ki pripenja pripoved na neko podeželsko obrobno okolje. Po drugi strani pa to formo cepi, kar ste tudi vi opazili, na izrazito zahtevne modernistične postopke pisanja, ki presegajo lokalne okvirje in gre za tehnike: tok zavesti, notranji monolog, menjave pripovednih perspektiv, različni stilni registri in seveda mojsterska skladnja, kajti celotne pripovedi so napisane kot ene same dolge zložene povedi, v katerih se skrivajo številni fragmenti, degresije, ampak vse ima nek zelo močan notranji ritem. Rekel bi še, da bi bilo treba o delu govoriti kot o prvovrstnem primeru t. i. ženskega pisanja.