Se pravi, prepričan sem, da je v jeziku shranjeno veliko tistega, kar mi pomaga nekako hoditi nazaj v prvotnost in prepričan sem, da bi lahko ustvaril nek drug jezik, verjetno v smislu nekega skupnega slovenskega jezika bolj čist in izčiščen, ampak potem bi izgubil to, kar pravzaprav želim skozi jezik prinesti v roman, nek tak občutek, to da so besede res žive, prepričljive, da dišijo, da zvenijo s to pokrajino in s temi ljudmi, ki so seveda protagonisti tega romana. Roman Muriša je delo zrelega pripovednika, spretnega pripovedovalca zgodb in, ki gradi ves svoj prozni opus na čvrsti zgodbi in prepričljivih človeških usodah, je bil dar pripovedovanja položen že v zibelko. Ja, če povem z literarnim jezikom, me je v otroštvu res usodno zaznamovalo.