Bolj zdravo je, da uživamo na poti in potem proslavimo ta dosežen cilj, ne pa da, kar se pogosto dogaja, dosežemo cilj in si potem rečemo, da verjetno res ni bil nič posebnega, če sem ga jaz lahko dosegel, in potem spet iščemo nove cilje. Najpametneje je uživati že na poti k cilju, torej imeti neko strategijo, konkretne korake in jasno vedeti, kaj so ti mejniki, da jaz, ko hodim po tej poti, sledim temu svojemu cilju. Katere vrednote se pa vam zdijo, profesor, najbolj pomembne za doseganje ciljev?