Skratka gre za neko nenehno dvojnost, občutek večvrednosti, saj to sploh ni zares filozofija, ker res ni na nek način v tem zahodnem smislu, ampak ali obstaja samo tak način. Mogoče bi lahko dejali da tam, kjer se ta teoretska razprava oziroma teoretsko razmišljanje zahodne filozofije na nek način konča, ko se potulira s pomočjo nekih logičnih postopkov resnica ali pa neka teorija, neka teza, se tam mogoče indijska filozofija šele začne, kajti cilj je spoznanje, ki izvira iz neke prakse. Se pravi, ta teorija naj bi pripeljala do točke, ko se začne ta vzpon, čemur Indijci pravijo Sadana, se pravi to, da je človek sposoben transcendirati iz tega nekega nivoja teoretskega znanja, do katerega je prišel potem do tistega nivoja, ko to zares doživi, ko pride to doživljanje v ospredje in seveda skozi to "eteriologijo", skozi odrešitev oziroma skozi osvoboditev.