Tisto, kar ostane je nek občutek v srcu, dotik posebne vrste, zaradi katerega takšnega srečanja zlepa ne pozabimo, tudi po desetih, dvajsetih in več letih, je dogodek praktično kot živ. In ko se ga človek spomni, prinese neko radost, neko upanje in pomiritev v življenje. Navdihujoča srečanja presegajo religiozni okvir in imajo globoko človekoljubno noto, neodvisno od človekovih predstav.