Bil je tak lovec na učenje, na knjige, na reprodukcije, na vse možno, kar je našel in je kopiral stvari, imel je svoje vzornike, pogovarjal se je z velikimi duhovi, ampak vse na svoj način. Vse je prevedel skozi neko svoje videnje, skozi nek svoj vpogled, skozi neko svoje žarenje krajine, človeka, kogarkoli je gledal. Ampak, meni se zdi, da je, mislim, lepota njegove umetnosti je v tem, da na nek način, kar ga loči od realistov in morda simbolistov, je to, da on je zelo spoštoval na nek način karakter človeka, karakter krajine, po drugi strani je pa pač iskal nekaj presežnega, neko presežno svetlobo, duhovno vrednost in ta spoj, to je bil njegov karakterni naboj, ki ga je čez celo življenje vleklo, ampak po drugi strani ta doslednost, posluh samega karakterja človeka in je zelo težil k tej celovitosti, da bi nekako vse zajel.