Mislim to, kar je občudovanja vredno pri van Goghu, je to, da se kozi pisma pokaže kot konsistenten. Je jemal tudi svoje breme na svoja pleča in da v bistvu skozi pisma je skozi enak v temu, da se vmes dogajajo blazne krize, da je doživljal tak stvari, kot si noben ne predstavlja, je ostajal zelo ravnodušen oziroma dosti realen, na nek način, kot da bi se zavedal, kakšna usoda mu je namenjena in pač tako kot je začel in mislim, tako kot si ti že na začetku povedala. Ta čaša, ki jo je treba spiti.