Ja, če gledam v celoti, nekako če povzamem knjigo, mislim, da je ostajal čisto na koncu še vedno pri enakih načelih, kakor jih je imel na začetku, s tem, da se je prečiščeval, da je še posebno barvno gledano na nek način, je vedno bolj prihajal k čisti barvi, k direktnemu izrazu, ampak če berem začetna pisma in končna, imajo v bistvu podobno psihološko napetost, samo da je rasla in rasla, še posebej z njegovo boleznijo je toliko bolj prišla do vrhunca, ampak enako napetost čutimo na začetku, samo da bolj nekako. Van Gogh, kot ga poznamo, se nam pokaže na koncu knjige. Ja. Mislim to, kar je občudovanja vredno pri van Goghu, je to, da se kozi pisma pokaže kot konsistenten.