V prvem stavku govori o terorju, v nadaljevanju pa dopušča še kakšno stransko interpretacijo, zato lahko o njegovi glasbi govorimo kot o kodirani glasbi.
Umetnost postane neke vrste državna ideologija in skozi umetnost, ki naj bi izkazala, to novo vrednotenje tega režima, čeprav ta novi režim vodijo elite, je pa ideologije tega režima paradoksno ravno "protielitno" smer, se pravi da ceni ljudsko umetnost, se pravi umetnost t. i. malega, običajnega človeka, z vsemi povprečji, ki sodijo zraven. Zato tudi zahtevajo od umetnikov, da se prilagajajo te povprečni tematiki, uporablja ljudske napeve, ljudske motive, preproste zgodbe.