Konec je nekako odprt. Če se spomnimo leta 1989, ko je roman izšel, je bila največja kritika, ki je letela osebno na Eca ta, mislim, da jo je izrekel Rushdie, da je roman poln logoreje v smislu nizanja nekih podatkov, zgodb, načrtov in tako naprej. Nakar mu je Eco zelo kmalu odgovoril z neko prispodobo, češ predstavljajte si, da sem režiser, ki vodi igralca po temačnih hodnikih s svečo v rokah, vi pa me nenadoma vprašate, zakaj bolje ne osvetlite scenografije?