Ko sem to po ideji nekako razrešil s to dvojnostjo, da se stvari ponavljajo, da je ista situacija vendarle po izraznosti, po čustvenosti, tudi s kamero sem hotel to doseči, da se občuti dvojnost, da se vidi moralni zadržek, ko nekdo zataji lastno kri. Meni je bil ta film odskočna deska, beg iz stereotipa Martijev asistent, iskanje naprej, poti, možnosti, kako in kaj. Lahko sem začel delati samostojno, to je res.