Po drugi strani pa šahisti kot protagonisti te metaforične igre in dejstvo je, da se velikokrat pojavijo kot ljudje na robu, kot ljudje, ki jih žene posebna strast, ali kot v Zweigovi noveli beremo, zastrupljenost od šaha in so v tem smislu neki izjemni posamezniki. Verjamem, da izjemni šahisti so izjemni posamezniki in da so na meji med genialnostjo in po drugi strani neko norostjo, vsaj precejkrat. Brez tega popolnega angažmaja in brez tega predajanja eni sami ideji, eni sami strasti, verjetno tudi ni možno v šahu narediti res vrhunskih rezultatov.