Torej kot neka prispodoba življenja, kot neka metafora življenja. Po drugi strani pa šahisti kot protagonisti te metaforične igre in dejstvo je, da se velikokrat pojavijo kot ljudje na robu, kot ljudje, ki jih žene posebna strast, ali kot v Zweigovi noveli beremo, zastrupljenost od šaha in so v tem smislu neki izjemni posamezniki. Verjamem, da izjemni šahisti so izjemni posamezniki in da so na meji med genialnostjo in po drugi strani neko norostjo, vsaj precejkrat.