To pa tudi pomeni, da bi se bilo treba izogibati tistim skrajnostim, ki bi ponujale izbiro med popom bodisi med turobno resnobno glasbo preteklosti. To je pravzaprav najtežje najti, ampak ravno v napetostih med poskusi reprezentacije sedanjega trenutka na eni in preteklosti na drugi strani, se kaže tista zlata mera, tista človeška prava mera, v kateri ni nobenih skrajnosti. Na ta način lahko pa tudi upa, da bo z dostojanstveno in ne patetično, s samozavestno ne pa samovšečno gesto nagovarjala velik del populacije, kateri je proslava navsezadnje tudi namenjena.