Ko hodijo ljudje v naravo, si naravo lastijo, kljub temu da na videz s tem izražajo neko globljo pripadnost naravi, kar dejansko ni res, ker se ne zavedajo, da s tem uničujejo travnike, če hodijo po travnikih, da tega kmet potem ne bodo mogli pokositi. O tem se človek ne sprašuje, ker se mu zdi samo po sebi umevno, da je narava nekaj, v kar je bil položen, kot njegovo zibelko in s katero lahko ravna tako, kot to želi. Tisto, kar zadnje čase počne, je zgolj to, da je videl, da to početje ima vendarle določene meje, toda še vedno te meje zarisuje s pozicije večvrednosti ali nekega vzvišenega položaja, ki ga ima človek nad naravo, zlasti znotraj naše zahodne civilizacije.