Ko ste prej omenjali razlike med urbanimi ljudmi, ki hodijo v naravo, in med tistimi, ki v naravi dejansko živijo, bi tudi tukaj lahko rekli, da je za večino ljudi narava še vedno instrument ali sredstvo ali nekaj, kar si lastimo. Ko hodijo ljudje v naravo, si naravo lastijo, kljub temu da na videz s tem izražajo neko globljo pripadnost naravi, kar dejansko ni res, ker se ne zavedajo, da s tem uničujejo travnike, če hodijo po travnikih, da tega kmet potem ne bodo mogli pokositi. O tem se človek ne sprašuje, ker se mu zdi samo po sebi umevno, da je narava nekaj, v kar je bil položen, kot njegovo zibelko in s katero lahko ravna tako, kot to želi.