Zanimivo je to, da je prav ta odnos do zemlje ali do narave, mislim, da lahko oba pojma uporabljamo kot sinonima, povezan z nedoumljivostjo človekove biti. Že najstarejši miti, lahko bi se sprehajali po številnih kulturah, mogoče bi se ustavil pri nam bližji grški, govorijo o tem, da je človek na nek način iz narave izvržen, da ni več neposredni prebivalec te celote, to pa zato, ker je Prometejev brat, ki ga bolj poznamo, Epimetej dobil nalogo od bogov, da vsem živim bitjem podeli posamezne lastnosti, ki bodo pomembne za preprosto preživetje teh bitij. Epimetej se je te naloge lotil tako strastno in hitro, da je začel iz svoje vreče brez kakršnihkoli zadržkov deliti te lastnosti naokrog in na koncu, ko je prišel do človeka, je ugotovil, da ni nič več ostalo.