Po Imenu rože in Baudolinu dobivamo zdaj v branje še njegov roman Faucaultovo nihalo iz leta 1988, ki ga je prevedel. Slovito postmodernistično delo zajema iz zgodovine in se loteva vprašanja resnice. Govori sicer o prostozidarskih zarotah, o vitezih templjarjih, obravnava znano temo o gralu, vendar vsega tega ne počne kot druge podobne uspešnice sodobnosti, da bi ponudil svojo različico razrešitve skrivnosti grala, ampak nas želi opozoriti na to, da je svet v katerem se gibljemo izgubil status nekdanje trdne resničnosti in da postaja nezanesljiva, virtualna, fiktivna, ne več samo z ideološkimi, ampak tudi z medijskimi konstrukti in konstrukcijami podprto resničnosti.