Po mojem mnenju je to eno izmed velikih del slovenskega slikarstva, kakršnemu ne najdem primerka tudi v svetovnem slikarstvu.
S svojo veliko oljno umetnino je posegel močno v zgodovino evropskega slikarstva in se približal predvsem Nizozemski sedemnajstega stoletja, ko so se rojevale velike skupinske portretne kompozicije. Slika je bila prvič restavrirana v šestdesetih letih, ponovno pa pred tremi leti ob 300 letnici Akademie Philharmonicorum Labacensis.