Pokazalo se je, da zakoni in načela ne veljajo za vse enako, da imajo nekateri posamezniki izjemno močno politično in institucionalno zaščito in da ukrepi in predlogi, ki jih pompozno vlaga v Državni zbor Vlada, koalicijske poslanske skupine ali pa posamezni poslanci koalicije največkrat niso namenjeni urejanju razmer ampak predvsem zavajanju in prikrivanju. Po eni strani oblastne stranke na videz odločno predlagajo tako imenovane protitajkunske ukrepe in zakone s katerimi se želijo v javnosti pokazati kot odločni borci proti privilegijem, korupciji, klientalizmu in zakonitostim, po drugi strani pa iz taistih strank prihajajo javni funkcionarji, celo ministri za katere obstaja utemeljen sum, da so bili in so udeleženi v številnih sumljivih in so v nekaj leti ob neravno neki izjemni plači pridobili ogromno premoženje, ki ga sedaj prikrivajo in so sistemsko izvedli vseh obravnav in postopkov.