Še je živ spomin, ko smo bili v času pol pretekle zgodovine postavljeni pred dejstvom, da se je menjalo priimke in imena tudi mrtvim, in to so počenjali tisti, ki danes govorijo, da je za njih premalo pravic. Povsem normalno je, da če ima sedež društvo, društvo na območju, kjer živi narodna skupnost, da je lahko tudi v italijanskem ali madžarskem jeziku zapisana njihova dejavnost oziroma ime društva, ni pa normalno, če to zaukažemo, da to mora biti tako in to počnemo s tem zakonom. Če bomo to delali na tak način, da bomo videli prej pravice tujcev, manjšincev kot pravice naših lastnih državljanov, ta vlada ne bo uživala takega zaupanja, kot si ga želi.