Po tedanjem zakonu so bili kmetje tisti, ki so imeli končano najmanj srednjo kmetijsko šolo. Kupec takega kmetijskega zemljišča je moral pri upravni enoti podati izjavo, da bo na posestvu opravljal dejavnost in s tem ustvarjal pomemben del dohodka. To pomeni, da bi moral na kmetiji ustvariti prihodke v vrednosti dveh tretjin povprečne plače v državi.