Leta 1984 je bilo z zakonom urejeno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kmetov, s katerimi so bili kmetje prvič vključeni v enoten sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja bodisi kot posamezniki, ki so se lahko zavarovali za ožji pravic, ali kot združeni kmetje z možnostjo zavarovanja za različne obsege pravic. Do leta 1990 je bila mogoča upokojitev kmeta glede na status, ki ga je imel ob upokojitvi, od tega leta pa je moral kmet vzpostaviti tudi minimalno 15 let zavarovanja. Novi zakon je določal, da morajo kmetje, katerih katastrski dohodek za zavarovanega člana je enak višini minimalne plače, obvezno zavarovati, za vse ostalo, pa velja načelo prostovoljnosti.