Za vse, ne začenši in na koncu tudi končno z Anhovim oziroma konkretno s Salonitom.
Reči je pa treba tukaj še enkrat vendarle to, da dejansko je to četrti, peti ali šesti poskus, da so se vmes stvari že spreminjale in da se nadgrajujejo, in to je tisto, kar je bistveno, da bolj ko se država razvija, bolj ko je na nek način več vedenja, več vseh možnosti, da se nadomesti neka proizvodnja z drugo, da se to naredi in da država, ki je konec koncev bolj bogata, kot je bila takrat, da prevzame tiste odgovornosti, ki jih mogoče takrat, ko smo sprejemali prvi zakon, ni mogla sprejeti in niti nismo vedeli, kakšne posledice je proizvodnja imela tudi za okoliško prebivalstvo, tudi za vse posredno prizadete, ne samo za tiste, ki so bili direktno v stiku v tovarni. In nek napredek to je.