Mislim, da smo že s številnimi konkretnimi zgodbami dokazovali, za kakšne žalostne, tragične življenjske zgodbe gre, pa ne kažete kakršnekoli pripravljenosti za razrešitev tega problema. Mora biti človek že malo mazohist, da se mu da o teh stvareh razpravljati in upati, da bo vendar nekomu mogoče dokazati. Moje edino upanje in edino dejstvo, zaradi česar vztrajam, je to, da v resnici bodo obstali zapisi, in ne mi, ampak tisti za nami, ko bodo ugotavljali, kako se je odnos do varovanja človekovih pravic in odnos do spoštovanja odločb Ustavnega sodišča v mladi državi Sloveniji oblikoval, preučevali in ugotavljali, kaj se je dogajalo, in se bodo morebiti spraševali, kako se je lahko kaj takega dogajalo, ko se je zavest o človekovih pravicah in občutljivost za vse primere kršenja tako zelo povečala.