Upam, da nobeden v tej dvorani ne misli, v resnici ne misli, da kulturno politiko te naše javne radiotelevizije vodijo politkomisarji, od katerih eni govorijo slovensko z ruskim, drugi pa z argentinskim naglasom. Je pa, seveda, za oceno kulturnih programov javne radiotelevizije dobro pogledati tudi v neko splošno stanje medijske pokrajine pri nas. In lahko ugotavljamo, da pri nas obstajajo brezplačniki, ki po volitvah čudežno izginejo, da imamo dva dnevna časopisa v večinski lasti privilegiranega kreditojemalca največje banke v večinski državni lasti, da imamo Svet za radiodifuzijo, ki meni, da so novinarji ždanovski, skratka, uslužni režimu, in da imamo te iste novinarje, ki naj bi bili ždanovski, ki pišejo peticijo proti domnevno istemu režimu.