Najprej je bila zgodba. Z eno samo potezo radirke čez tisoče naslovov, domačih naslovov, naslovov stalnih bivališč je Slovenija izbrisala vsaj enakemu številu oseb najrazličnejše človekove pravice, in to ljudem, ki so dotlej na te naslove dobivali ali pisma, položnice, mogoče kdaj pa kdaj tudi kakšne rože. Slovenska država je problem izbrisanih potiskala v kot in se ga kljub jasnim navodilom Ustavnega sodišča izogibala kakor kužne snovi.