Mislim, da bo to zaključek tega poglavja, upam, na nek način omilil tudi madež, ki ga ta država ima, ker v svoji zgodovini, kljub temu da je že v času rajnke Avstrije in v kraljevini Jugoslaviji obstajal nek parlamentarizem in tudi neki elementi državnosti, se nikoli še nismo tako samostojno odločali, kot se odločamo zdaj, zadnjih 18 let, in v tem času ta država ni naredila nobene tako resne kršitve človekovih pravic, kot je ta. In ta narod si tega madeža ne zasluži, mi nimamo neke kolonialne preteklosti, mi se nismo šli nikoli zavojevalskih vojn, to pa je nekaj, kar moramo priznati čim prej in čim prej popraviti, zato ker mislim, da ta latentni fašizem, o katerem sem govoril na začetku, nima nobene domovinske pravice v Sloveniji, imajo domovinsko pravico marsikateri drugi. Mislim, da je skrajni čas, da to naredimo, če se da, še danes popoldne, zato da bomo lahko v miru gledali nogometno tekmo, navijali za Zahoviče, Filekoviče, Dediče; skratka, za vse slovenske državljane, dobre
športnike, tako kot smo do zdaj navijali za, Bečiroviča in še koga v košarki, nogometu in drugih športih.