Prav je, da se ob takšnem ukrepu, ki sam po sebi ni slab in lahko pomaga gospodarstvu, razmišlja, čeprav bi bilo o njem smiselno razmišljati v kontekstu celotnega rebalansa proračuna in ne izven konteksta vseh izdatkov in prihodkov državnega proračuna. Tehten pomislek, vsaj po mojem mnenju, je, da bi bilo 100 milijonov evrov, kolikor znaša ocenjeni likvidnostni izpad proračunskih sredstev zaradi predlaganega ukrepa, s sprejetjem drugačnih, v trenutni krizni situaciji morda bolj smiselnih ukrepov, možno doseči bistveno bolj pozitivne učinke za gospodarsko rast oziroma razvoj in ne le olajšati položaja podjetij pri najemanju kratkoročnih kreditov za obratna sredstva. Treba se je namreč zavedati, da skrajšanje vračila davka na dodano vrednost pomeni, da podjetjem v tistem letu, ko bo to sprejeto, če bo sprejeto, ne bo treba najemati kratkoročnih kreditov za to obdobje.