Če se vprašamo, kaj je namen vsakoletne obravnave Poročila Varuha človekovih pravic v Državnem zboru, potem vsaj jaz vidim namen v tem, da skozi priporočila, ki jih obravnava in sprejme Državni zbor, na nek način vplivamo na uresničevanje tistega, kar ni dobro urejeno na posameznih segmentih v naši družbi. In če pogledamo nekaj let nazaj, lahko ugotovimo, da so številni organi na katere so se nanašala ta priporočila, predvsem pa Vlada in posamezna ministrstva v preteklih letih uresničila marsikatero izmed tistih stvari, ki se je izkazala za slabo oziroma pomanjkljivo urejeno. Če se pri tem omejim na eno področje, ki se pojavlja vsako leto in kjer nekako capljamo na istem mestu in mu ni videti napredka, to je področje neučinkovitosti pravosodnega sistema, ki bi ga gotovo lahko postavili v ospredje, lahko ugotovimo, da ta neučinkovitost ni problematična samo zaradi kršitve 23. člena Ustave, ki govori o pravici do sojenja v razumnem roku, pač pa je s tem
omajano zaupanje v pravno državo, vendar nekaj več o tem v nadaljevanju.