Kot primera bom navedel to, kar boljše poznam. Prvi primer s Primorske je bolnica v Šempetru, ki si že nekaj let prizadeva za priznanje oziroma za pridobivanje soglasja k izvajanju programa onkologije, vključno s kemoterapijo, ali prizadevanja, da bi bolnišnica v Izoli v okviru javnega zdravstva ponudila končno tudi kvalitetno kardiokirurgijo, usposobljeno tudi za urgentna kirurška posredovanja, česar zasebnik, ki deluje v bolnici, ne more ponujati. Podobno je vprašanje centralizirane oziroma decentralizirane dialize, saj gre za storitev, ki jo je potrebno približati razmeroma lahko tudi neposredno prizadetim.