Govorim o analogiji pri tako imenovani taksi na kulturno dediščino, ki je bila obljubljena, pa je sedaj ni več, in govorim tudi o tistih paradajatvah oziroma tistih sredstvih, ki naj bi se zbirala na določenem računu in potem šla v slovensko kinematografijo, tako imenovana taksa za film. Ne takse za film, ne takse za kulturno dediščino, ne vračanja davka, pobranega s področja literature, ki naj bi šel ponovno v literaturo, danes ni več. Dobro, ampak, kot pravim, to boste enkrat morali pojasniti, zakaj, ko se soočaš z realnostjo proračuna, ne moreš več zagovarjati tistih rešitev, ki si jih nekoč.