Še več, beremo, da smo bili v preteklosti kar v nekaj primerih soočeni z onemogočanjem in oteževanjem sodelovanja javnosti pri sprejemanju zakonov, predvsem pri javnih razpravah, ki se je poskušala, so se poskušale na različne načine omejevati. Naj vas spomnim na eno zelo pravzaprav posledično zelo kruto izkušnjo, ki se je zgodila, mislim da v letu 2005, posledično v 2006, ko je prišlo do hude krnitve javne razprave pri pripravi nekega zakona, ki ga posledično nikoli ni bilo, govorimo o zakonu o filmskem inštitutu, ko je zaradi poskusa priprave javne razprave bila stigmatizirana uslužbenka, izgubila službo, medtem ko je bila javna in civilna in strokovna javnost za pripombe k temu zakonu pozvana na zelo nesmiseln način, se pravi s pozivom, da naj v 14-ih dnevnih na elektronski način pripravi amandmaje in nič drugega, nobenih konceptualnih pripomb in tako naprej. Kar je zanimivo, pustimo, ne bomo odpirali vprašanj posledic, ki so se zgodile tudi na
način, da je trenutno filmska slovenska kinematografija v popolnem razsulu.