Na eni strani imamo željo, voljo po tem, da bi se sovražni govor, sovražni jezik, sovražno pisanje vendarle nekako natančneje določilo, da bi omejilo vse tisto, kar omogoča "razplemtevanje" čustev v slovenski družbi, in na drugi strani, da bi se ohranila zakonitost, jasnost, prepričljivost. Že na samem odboru se je pokazalo, da so stvari zelo mavrične, da je zelo velik spekter razumevanja tega, kaj je sovražni govor. Enemu se je zdelo že preveč, če komu s prstom pomigaš, drugi je že pozivanje na uboj štel kot neko pravico do svobode govora.