S takim ravnanjem povezane osebe načrtno izkoriščajo prakso upravnih organov ter tako preprečujejo sprejem vsebinskih odločitev, kar pa ne bi bilo mogoče, če bi organi vodili postopek v skladu z zakonom in postopka ne bi prekinjali. Organ lahko postopek prekine samo v primeru, kadar je pred vsebinsko odločitvijo o zadevi treba rešiti predhodno vprašanje, kar pa vprašanje pravice biti stranka v postopku brez dvoma ni. 142. člen ZUP-a nedvoumno določa, da pritožba zoper sklep o zavrnitvi zahteve biti stranka v postopku zadrži njegovo izvršitev, kar pomeni, da ima vsaka oseba, ki je zahtevala priznanje pravice biti stranka v postopku, vse pravice stranke v postopku do dokončnosti sklepov o zavrnitvi te zahteve. Upravni organ pa mora s postopkom nadaljevati in ga vsebinsko zaključiti, kljub temu, da o pravici vseh oseb, ki so zahtevale priznanje pravice biti stranka v postopku, še ni bilo odločeno.