In še enkrat k tistemu še, zdaj mi ne gre iz glave, kar je bilo prej rečeno, da divjad postane last tistega šele takrat, ko pade ali tam kjer pade. Danes zjutraj je moj, včeraj zvečer se je pasel na vrtu sosedovega Francelna, jutri spet nekje drugje in ubiti ga moram zato, da bo moj. Ja, poslušajte ljudje moji, jaz ga raje slikam, gledam, pa še kaj, lovci jih pa odstrelijo samo tisto določeno število, ker enostavno ni zadosti naravnih plenilcev in sovražnikov, da sorazmerje med staležem, med boleznimi in med škodami v nekem ravnovesju.