Varstvene usmeritve, ki jih predvideva zakon, so po naši oceni oblikovane kot primerne, da se bodo vzpostavile razmere, ki bodo omogočale prilagoditve, ki jih zahteva vključevanje dediščine v sodobno življenje, tako da se ne bo preprečeval razvojni potencial dediščine in da se bo hkrati ohranjala njena prvobitnost. Vsekakor je zaradi tega potrebno omogočiti dejavnejše vključevanje kulturne dediščine v razvojne gospodarske in prostorske programe, za kar je nujno sprostiti toga in pretirana administrativna pravila in postopke. Poleg tega je bistven omejevalnik ohranitve razvoja dediščine tudi varstveni režim, naravnan kot sistem omejitev in prepovedi, ki ne dopušča razvojnim izzivom, da se oživijo in dajo zagon za obogatitev slovenskega prostora v smislu prepletanja vrednot dediščine z razvojnimi potrebami današnje družbe.