To se pravi, če se nekdo sklicuje na to, da je stanje spomenika slabo in ga je treba zato porušiti in da izdela tako cenitev, potem je ta cenitev tudi osnova - se pravi, ne more dobiti dovoljenja za rušitev, preden ne dokaže, da je spomenik dal na prodajo in da ga nihče ni za to ceno želel kupiti. Mislim, da je to kar primeren mehanizem glede na to, kaj se sedaj lahko dogaja, vemo, da v določenih primerih prihaja do zmanjšanja obsega spomenikov, ko se investitor, občina in pa spomeniška služba dogovorijo za take primere, in tukaj zaenkrat nihče nima možnosti, da bi karkoli vplival na to, da bi se taki primeri ne dogajali še naprej. Glede arheologije in meje 50-ih let, tukaj smo sledili konvenciji UNESCA podvodni dediščini, ki določa, da je izjemoma možno kot arheološko dediščino upoštevati tudi tisto, kar je mlajše od 100 let, če gre za ostanke plovil, letal in drugih zadev, ki so povezane z oboroženimi spopadi.