Mislim pa, da ne bi bilo prav nič groznega, če bi končno enkrat prišli poslanci in poslanke v Državnem zboru do zaključka, da vsaj na nivoju občine in pokrajine zagotovimo pravico do svojega predstavnika. Na tak način bomo slišali njihov glas takrat, ko bo potrebno, na tak način bodo morda vsakokrat, ko bomo v pokrajinskem svetu in v občinskem svetu pokrajine oziroma občine, kjer tudi stalno živijo, prišli do možnosti, da bom slišali, kaj vse dejansko potrebujejo, da se bodo integrirali v to družbo in da bodo ohranili svoje značilnosti, ob tem, da se bodo istočasno vključili v normalno vsakdanje življenje te družbe. Zato menim, da nasprotovanje takšnemu amandmaju kaže samo na nivo strpnosti v tem Državnem zboru, ker menim, da v tej državi takšnega nizkega nivoja strpnosti do manjšin vendarle nimamo, da v tem primeru Državni zbor ni odslikava celotne družbe v Sloveniji, ker je družba v Sloveniji bistveno bolj strpna, kot pa so mnogi poslanci v Državnem zboru.