Drugo pa je seveda vprašanje načina uveljavljanja pravice. Ko so kršene v tem smislu, se poraja seveda vrsta pomislekov, in sicer: zastopanje pacienta, diskrecijska pravica ministra glede imenovanja, števila in delovanja zastopnikov, mnenje instančnega organa glede tega, kdo naj bo zastopnik, velikanska pritožbena komisija s 76 člani, stroški pritožbenih postopkov in podobno, če naj naštejem le nekatere. Rešitve, kot jih ponuja zakon, pacienta tisti hip, ko začne reševati svoje pravice, potisnejo v spopad z akterji, ki so mu pravice kratili, kar mislimo, da ni dobro.