Resolucija je postala tako ohlapna, da se jo je dalo razlagati na več načinov. In ko so sprejemali tako ohlapno resolucijo, so se s predlagateljem dogovorili, da si bodo sporne, a za visokošolski in raziskovalni prostor bistvene zadeve, vzeli čas in da se bodo o njih dogovorili med oblikovanjem izhodišč za zakon. Namesto pogovorov in iskanja rešitev za odprta vprašanja, pa so visokošolski partnerji dobili na mizo predlog osnutka ali osnutek predloga združenega zakona, kjer so bile zadeve, o kateri se nikdar niso mogli dogovoriti, napisane z zornega kota predlagatelja.