In govorite o lizbonski strategiji: če se bo ta resolucija uresničila - in jaz srčno upam, da bo samo sprejeta, ne pa uresničena -, se bo lizbonska strategija dejansko spremenila v lizbonsko tragedijo za slovensko visoko šolstvo. Namesto da bi oblikovali nek konsenz ob tako pomembnem vprašanju, kot je razvoj visokega šolstva, imamo danes kot posledico te resolucije opraviti z do sedaj v novejši slovenski zgodovini največjim razcepom in razkolom med politiko na eni strani in visokošolskim prostorom na drugi strani in predvsem med vladajočo politiko ter visokošolskimi partnerji, kar ne prispeva k kreativnemu in dobremu vzdušju ob takšnih razpravah. Da imamo opraviti s tem, da se poskuša bistveno zmanjšati in posegati v avtonomijo visokošolskega prostora - o tem bomo povedali kaj pozneje -, da se ustvarja negotovost v zvezi z razvojem že obstoječih visokošolskih institucij in da se ustvarjajo razmere za razvoj zasebnih visokih šol, ki v odsotnosti
neodvisne evalvacijske institucije lahko služijo prvenstveno pridobivanju denarja in ne toliko podajanju novih znanj.